Fizioterapija igra ključno vlogo pri preprečevanju in zdravljenju gibalnih motenj pri otrocih, s tem pa tudi pri preprečevanju bolečin v odrasli dobi. Zaradi zmanjšane telesne aktivnosti in povečane energijske vnosa narašča pojavnost debelosti, nepravilne drže in drugih funkcionalnih motenj v otroški populaciji. Kar 42 % otrok ima med preventivnimi pregledi ugotovljeno nepravilno držo.

Pediater je pogosto prvi, ki opazi težave in priporoči obisk fizioterapevta. Med pregledi se preverja, kako se otrok gibalno razvija – pri dojenčkih se spremlja, ali se pravilno obračajo, dvigujejo glavico in podobno. Pri starejših otrocih se ocenjuje drža telesa in pravilnost gibanja.

Fizioterapija v novorojenem obdobju

Pri tvegani, zlasti prezgodaj rojenih novorojenčkih, je fizioterapija ključnega pomena. Pomaga pravočasno odkriti, ali se otrok pravilno razvija, in po potrebi takoj začne z vajami – idealno že do treh mesecev. Uporabljajo se posebne metode, ki podpirajo naravni razvoj gibanja, npr. Vojtova metoda. Pomembno je spremljati, kako otrok drži telo, kako se giblje in kako reagira – ti signali lahko nakazujejo, ali je vse v redu.

Fizioterapija v dojenčkovi in malčkovski dobi

V tem obdobju se fizioterapija osredotoča na reševanje asimetrij, zamud v razvoju gibanja in pokončnosti, motenj mišičnega tonusa (hipotonija/hipertonija) ter živčno-mišične koordinacije. Pogosta težava je na primer slabo razvit kolčni sklep (displazija kolkov). 

Uporabljene fizioterapevtske metode vključujejo Vojtovo metodo ali Bobath koncept, katerega cilj je podpreti kakovostne gibalne vzorce – da se otrok pravilno obrača, sedi, plazi ali hodi. Nujni del terapije je tudi izobraževanje staršev o pravilnem ravnanju z otrokom (t.i. „handling“), saj domače vaje igrajo ključno vlogo pri učinkovitosti zdravljenja.

Fizioterapija v predšolskem in šolskem obdobju

V predšolskem in šolskem obdobju se fizioterapija osredotoča predvsem na nepravilno držo telesa, vključno s skoliotično držo, ali motnjami hoje (npr. zavijanje spodnjih okončin, ploska stopala,..). Pojavljajo se tudi nevromišične bolezni, ki se lahko pokažejo kot zamuda v motoričnem razvoju (npr. spotikanje, utrujenost). 

Oblikovanje stopalnega loka je naravno do 5 – 6 let starosti. Podpora z ortopedskimi vložki običajno ni potrebna, razen če gre za deformacijo. Veliko bolj pomaga stimulacija stopal – na primer hoja bosi ali vaje z masažnimi žogicami.

Vadba poteka zabavno, v obliki iger in gibanja. Uporabljajo se na primer balansirne pripomočke, plezanje, različne vrste stabilizacijskih vaj ali posebne metode za krepitev globokega stabilizacijskega sistema. Ključno vlogo ima aktivna vključenost staršev, ki z otrokom redno vadijo v domačem okolju. Pozornost bi bilo treba nameniti tudi vsakodnevnim dejavnostim - sedenju v šoli, spalnemu položaju, izbiri šolskega nahrbtnika, športu, obutvi ipd.